Ko sem dan pred osamosvojitveno vojno v Sloveniji leta 1991 leta diplomiral iz obramboslovja na temo Vedenje ljudi izrednih razmerah in potem mnogo let kasneje doktoriral iz psihologije množice, si nisem predstavljal, da bom deležen tako množičnih razsežnosti pojavov množičnega vedenja pred domačim pragom, tukaj in zdaj.
Čutim dolžnost, da se oglasim, da komentiram nastale razmere, ki so zaznamovale in zajemajo celi svet, kjer smo priča množičnemu vedenju v svetovnih kriznih razmerah. Zadevo bom pojasnil na primeru starega, nikakor pa ne zastarelega originalnega eksperimenta, ki ga je leta 1951 opravil psiholog Alexander Mintz.
Gre za enega od najbolj originalnih eksperimentov o množičnem vedenju V njem je Mintz podrobno preučil fenomen panike in vlogo posameznikovega vedenja v paničnih okoliščinah. Zanimalo ga je, kako se ljudje vedejo v zaprtem prostoru, na primer v kinematografu, na javni prireditvi in podobnih prireditvah, ob nenadnem požaru. Takrat se pojavi panika. Problem nastane, ko posameznik v panični množici poskuša najti izhod iz zaprtega prostora, da bi si tako rešil življenje. Pomožni izhodi se zaradi pritiska množice zablokirajo, posledica je splošno prerivanje, ki se lahko konča z mrtvimi in ranjenimi. Vsak poskuša čim prej priti do izhoda. Pomembno vlogo igra posnemanje. Mintz je poskušal ustvariti množično situacijo požara v laboratoriju. Oblikoval je skupino subjektov, ki jim je dal verižno nalogo. Razdelil jim je konzerve iz aluminija. Vsi so jih morali pritrditi na daljše kose vrvice. Nato so vsi naenkrat metali pločevinke v odprtino kozarca. Odprtina je bila tako majhna, da je skozi njo lahko padla le ena pločevinka naenkrat. Naloga je bila zasnovana tako, da se je kozarec od dna proti vrhu počasi polnil z vodo. Posameznik, ki je izvlekel iz kozarca suho pločevinko, je dobil za nagrado 25 centov. Vsak kvadratni centimeter mokre konzerve je posameznik moral plačati. Vsota je prav tako rasla po vsakem kvadratnem centimetru. Mintz je organiziral eksperiment pod določenimi pogoji. Do zamašitve odprtine na kozarcu je prišlo takrat, ko komuniciranje med sodelujočimi ni bilo dovoljeno, in pogosto tudi takrat, ko je bilo posameznikom dovoljeno, da se predhodno dogovorijo za akcijo in pripravijo strategijo. Do zamašitve odprtine pa ni prišlo, če so iz eksperimenta izključili vodo, nagrade, kazni in če so zadevo organizirali tako, da je bila čim bolj zanimiva, živa in razburljiva. Za organizacijo je bila potrebna le enostavna inštrukcija. Vsi so sodelovali po najboljših močeh. Mintz je na podlagi eksperimenta ugotovil, da ima komunikacija v vseh vrstah kolektivnega vedenja primarni pomen. Eden od pomembnih rezultatov in spoznaj do katerih je prišel Mintz je naslednji: S komunikacijo je mogoče množico nadzorovati in nanjo vplivati. Množici je treba prisluhniti in jo slišati, saj vsak, ki se je že kdaj hote ali nehote znašel v neki množični situaciji, pozna vrvenje in šumenje, ki je neka vrsta priprava množice za akcijo.
Kaj se lahko vsak od nas nauči iz navedenega eksperimenta in prelevi v prakso sedanjih razmer, ko se je naše vedenje tako korenito spremenilo zaradi epidemije koronavirusa?
- Komunikacija v množici igra izjemno pomembno vlogo. Zato mora biti informiranje množic jasno in spodbujajoče. To pomeni, da morajo voditelji, ki vodijo in upravljajo s krizo ljudem vlivati zaupanje in krepiti upanje v pozitivno in optimistično rešitev nastalih razmer.
- Posameznik je biološko in psihološko nagnjen k katastrofiranju oziroma iskanju pretežno negativnih informacij. Zato je vloga medijev predvsem moralne in etične narave: da v takih razmerah opustijo željo po nakladi in dobičku in spremenijo pretežno katastrofično poročanje v spodbudno in verodostojno informiranje, temelječe na dejstvih brez obilja komentarjev.
- Posamezniki ne smemo zapasti negativni množični sugestiji, to je zavajajočim informacijam.
- Posebej moramo biti pozorni na čustvene dramatične informacije, ki uporabljajo negativne čustvene besede. Te delujejo na posameznike kot negativne sugestije in se utrjujejo v negativna prepričanja. Le-ta so posledično nevarna, ker revoltirajo množice v negativna in nasilna dejanja.
- Posamezniku in skupinam je v izrednim razmerah odvzeta ali omejena svoboda delovanja, Posledično tudi zato hočejo biti posamezniki pobudniki svojega delovanja. O tem je v začetku 90 let pisal profesor dr. Marko Polič, ki se je skliceval na model socialne spužve Quarantelija.
- Gre za fenomen psihološke reaktance, ko se vsak posameznik odziva na poseben način: nekateri spoštujejo navodila pristojnih o karanteni, nekaterim je malo mar, spet drugi so zelo odgovorni, tretji pretiravajo in sejejo paniko, četrti sejejo lažne informacije in govorice.
- Izjemnega pomena je, da posameznik v izrednih ali kriznih razmerah ohrani razumsko presojo na način samodiscipline, dnevno in tedensko rutino svojega delovanja. Rutina ga utrdi v spremenjenih navadah (intelektualci in drugi lahko pišejo knjige in članke, šolarji in študenti lahko izvajajo pouk in učenje preko socialnega omrežja. Vsi pa moramo ohranjati individualno telesno in psihološko kondicijo, ki vključuje gibanje v naravi ali telovadbo doma). Nasploh pa socialna internetna omrežja v teh časih igrajo odločili vlogo.
- Če se človeku drastično in nesorazmerno omeji stike, začne izražati svojo frustracijo nad pripadniki svoje skupine. Človek je namreč socialna žival in na nenadne prepovedi in omejitve odreagira z negativnimi čustvi, predvsem s strahom, žalostjo in jezo. V mnogim primerih zapade v tesnobna in celo depresivna stanja.
Trenutne krizne razmere nas navajajo k notranjemu miru. Obračajo nas od množičnega vedenja k sebi, v sebe, k enkratni naravi: biti človek človeku človek. Živimo v času nekakšne kolektivne katarze, ki se nikakor ne sme preleviti v kolektivno nestrpnost in pogrome.
Biti v sebi in s sabo in svojimi bližjimi, pa je včasih tudi težko. Kakšen nenavaden paradoks v času in prostoru in v silnem hrepenenju po svobodi. Tudi zato je vsak od nas kot posameznik in kot kolektivno bitje pred velikim izzivom človeškosti in osebnega poslanstva:
Kaj lahko naredim kot človek, kaj lahko dam drugemu, ne da bi karkoli od njega pričakoval? Lahko vzkliknem: Človek sem in nič človeškega mi ni tuje! Kajti, kot je zapisal Bauer: Človek je človeku najboljše zdravilo.
Bodimo solidarni eden do drugega in med generacijami. Solidarnost in človeškost izrazimo starejšim generacijam, ki so najbolj na udaru nevarnosti korona virusa. Izrazimo solidarnost in globoko človeškost s svojim srčnim in socialno inteligentnim obnašanjem.
Doc. dr. Beno Arnejčič, Pedagoška Fakulteta, Univerza na Primorskem