Beno Arnejčič Moja teta Slava
»Beno, vse ti lehko vzemejo samo glave ti nemrejo odšraufati«. S tem stavkom najbolj celovito predstavim mojo teto Slavo in njen značaj odločne, avtoritativne in empatične učiteljice. Teti Slavi nikoli ne rečemo teta, samo Slava in vedeli smo in vemo vsi njeni nečaki, kdaj misli skrajno resno in da njenim mislim sledijo dejanja. Tovariška delitev rezine kruha ali enakovredna in enakopravna razdelitev vrečke bombonov je bilo in je njeno učenje solidarnosti. Vzgojila nas je v spoštljivem skupinskem duhu: vsi za enega, eden za vse. Njeno in babičino dvorišče je bilo za nas igrišče in prostor skupnega bivanja in učenja solidarnosti, medčloveškega spoštovanja in učenja s pogledom v oči. Tako je govorila: »Poglej me v oči in mi priznaj, da si se zlagal, ali pa priznaj, kar nisi naredil, čeprav si obljubil, priznaj in povej pred vsemi nami!«. Nekoč sem v trgovini kupil škatlo Jaffa piškotov in jih prinesel na dvorišče. Takoj je opazila in že sem delil slastne pomarančne piškote z nami: z bratom brata Alešem, sestričnami: Katjo, Alenko, Heleno in Ireno, bratrancem Darkom. To so bila zgodnja otroška leta brezmejne svobode bosonogega tekanja za žogo do trde teme med počitnicami in učenja skupinske pravičnosti ter redobljubja, pa predvsem vztrajnosti pri učenju med šolskim letom. Slava je upokojena učiteljica matematike, ali čepovem po domače : »Takih ne delajo več«. Za njo je bila in je matematika osrednji planet v osončju, okrog katerega se vrtijo odkriti in še neodkriti planeti in seveda posamezniki, še posebej njeni učenci in učenke. V tej trditvi ni nič zafrkljivega, temveč iskreni kompliment moji teti, ko tako premišljujem, spoznam, da je v njenih matematičnih in nematematičnih izrekih mnoštvo življenjske modrosti in predvsem zdrave kmečke pameti, ki je na žalost primanjkuje mnogim sodobnim učiteljem in učiteljicam. Vedelo se je in se ve, da je bila matematika moja boleča točka. Zelo zgodaj so me privlačile besede, tiste, ki sem jih ob kuhinjski mizi poslušal ob pogovorih z odraslimi in zgodbe, ki sta jih govorila moj ata Stanko in Klinčev Jože. Oba se spomnim kot vneta preprosta pripovedovalca z značilno moško držo. Ata poudarja svojo zgodbo glasno, kot je navajen iz Markovskega polja in Jože smehljajoč, z neko določeno karizmo in cigareto med palcem in sredincem. Vsled takšnim in drugačnim zgledom, so moje besede tekle kot namazane in se združevale v imenitne pripovedi. Niso pa se preveč marale s številkami. Mogoče je šlo za mojo učno težavo, ki bi jo danes strokovno umenovali diskalkulija. Pač, svet dojemam z drugačnimi simboli, kot so števila. Z leti vse bolj to spoznavam. Slava je to kmalu ugotovila in me podpirala vsa moja učna leta. Solze so kapljale na moj zvezek in potne roke so stiskale svinčnik, ki ni vedel, kako zapisati izračun. Ves nebogljen šolar sem sedel za kuhinjsko mizo in delal domačo nalogo iz matematike. »Pa naj gre k Slavi!« je z odrezavim glasom zavpil ata…in sem šel.. z zvezkom pod pazduho in z redirko in svinčnikom v roki. Solze stiske in občutek nemoči, vse je počasi minevalo z vsakim korakom, tudi bosim, tistih nekaj metrov do Slavine hiše. Dolge, neskončne ure vztrajanja in razlage, včasih sleherni dan in ponavljajoča se vprašanja: »Kaj imaš za domačo nalogo?« Nekega dne, ko mi je bila storjena krivica pred matematično tablo v gimnaziji, se je odločno zavzela zame. Slava je namesto moje mame odkorakala na govorilne ure in se na štiri oči pogovorila s profesorico matematike. »Beno ne bo nikoli matematik, je prizadeven, naredi vse domače naloge, to kar se zahteva od njega zna in naredil je pod mojim očesom vse zahtevane naloge!«. To so bile njene odločne in prepričljive besede. Učiteljica matematike na Pedagoški gimnaziji je nasledji dan še enkrat preverila moje znanje in uspelo mi je. Slava se je odločno zavzela zame, bila je druga mama, tudi potem, ko je moja mama zaradu raka prezgodaj umrla. Naučil sem se, da se brez »muje čevelj na obuje«. Da se je treba sproti učiti in delati naloge. Zmeraj je ponavljala, kako je ona s predanostjo, ko je obiskovala ptujsko gimnazijo zmeraj, ko je prišla domov, takoj naredila domačo nalogo. »Ne odlašaj na jutri, kar lahko narediš takoj« je še eden od njenih znanih izrekov.
Na sreču je ena od mojih značajskih latnosti vztrajnost, ki je me reševala v mnogih letih mojega učenja in nabiranja znanja znanja. Slava mi je razložila in me naučila sprotnega dela in sistematike pri domačih nalogah in vztrajnosti v življenju in delu. Zdaj pogosto reče: “No, glej daleč je »prilezel« pa ni znal matematike”. Te njene opazke ne jemljem škodoželjno, ker vem in čutim, da je v koži sočutne učiteljice bila enako prijazna, enako stroga, enako vztrajna v podpori številnim učencem, ki so potrebovali učno pomoč ali inštrukcije. Ni delala razlike med bogatimi in revnimi, spodbujala je vzajemno učenje in tovariško pomoč. Vzgojila pa je nekaj odličnih nadarjenih matematikov in naravoslovcev, ki so kot za šalo osvajali Vegova priznanja. Mnogi med njimi so postali priznani strokovnjaki na različnih naravoslovnih področjih. Vsak od nas bratrancev in setričen je ubral svojo življenjsko in poklicno pot in v meni živi ta pogum, ta strast in predanost do poklicanosti, v kateri uživam v svojem učiteljskem delu. Slava ni samo moja druga mama, predvsem je vzor učiteljice z zdravo kmečko pametjo in ta vzor odločnosti, avtoritete in pravičnosti ter enake obravnave vseh, z upoštevanjem njihove različnosti in enkratnosti je moje vodilo pri poučevanju in vzajemnem učenju. Mogoče pa je že takrat vedela, pa mi ni povedala, da v njej odmeva izrek: »Učitelj naj bo!…in sem odšel v belo Ljubljano in se izšolal od obramboslovca do učitelja.Moje nastope v medijih in v javnosti budno spremlja in zna pohvaliti na svoj način…”Matematika ti ni šla ampak to, kar delaš delaš dobro in s srcem za ljudi”.
Moja teta, učiteljica Slava se zaveda, tako kot mnogi učitelji seniorji in redki učitelji današnjega dne, da je pristni človeški odnos vedno v gibanju. Živi od tisočerih majhnih dejanj, ki jih opravljamo, želimo, sanjamo, odklanjamo ali nameravamo storiti dan za dnem, noč za nočjo. Starši, vzgojiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji še naprej in z več poguma učimo naše šolarje biti v odnosu z drugimi in drugačnimi. Naučimo jih, da je vsebina odnosa odkrita beseda, smeh, pogled v oči, ki nas napeljuje k naravnemu človeškemu sodelovanju. Sodelovalni odnos je zdravilo za različne samote, ki šolarjev notranji svet pa tudi njegove notranje tesnobe uskladi, jih spravi v sozvočje z njegovim zunanjim svetom komunikacije, z govorico zdravega vzajemnega povezovanja in učenja z drugimi ter drugačnimi, kot je on sam.
To je odlomek iz moje bodoče, prav posebne knjige;
UČITELJ NAJ BO! Prisotno vzajemno učenje
