Beno Arnejčič Zdi se, da se je svet ustavil. Množična iluzija, ki ga prekrije občutek, da pa se zemlja vendarle vrti, mi pa mirujemo s svojo magnetno prisotnostjo v občutku prizemjenosti. Res je, sveta ni vrglo s tirnice, niti nas ni odlepilo od resničnosti. Tukaj smo, trdno na zemlji, v izolaciji in samo-izolaciji, pa vendarle bolj povezani kot pred štirinajstimi dnevi, pa se tega mogoče še ne zavedamo. Prisiljeni smo bili pobegniti od svobode v anonimno, atomizirano množico, mirujočih, ne dotikajočih, izoliranih posameznikov. Pripravljeni smo se bili odreči svobodi za ceno, ne samo lastnega sebičnega zdravja, temveč zdravja skupnosti, zdravja in varnosti starejših generacij, ki so nam ustvarile pogoje za svobodo, v kateri smo uživali vrednote in jih uživamo v bolj ali manj varnem zavetju doma. Ne, ne gre za iluzijo, ljudje več ne hitimo z obrazi obrnjenimi v tla, kjer več nihče nikogar ne pozna, kot je nekoč pela Neca Falk. Zdaj so spregovorili obrazi, zlasti oči, da se roke lahko odpočijejo in da ušesa lahko poslušajo, Glej ga šmenta, celo tudi več slišijo. Res je, redki so bili pretekli trenutki, ko ptičje petje na ljubljanskem grajskem griču preglasi vrvenje množic in avtomobilov tam spodaj na cesti. Zdaj to slišim vsak dan, ptičje petje namreč in vidim več. V koraku človeka je čutiti ležernost, v glavi zbranost misli. Odpotovali smo v sebe. Kakšno neverjetno katarzično očiščenje. Kakšno neverjetno notranje bogastvo: lahko filozofiramo ali sekamo drva ali prekopavamo vrt. Ko filozofiramo, krepimo svoj notranji jaz, se povezujemo s svojim podzavestnim jedrom, ko sekamo drva lahko razbremenjujemo jezo, ko prekopavamo vrt, urimo veščino treznega premisleka. Vsakdan je povsem drugačen in verjamem, da bo po tej izkušnji življenje vsakega od nas popolnoma drugačno. Mogoče se bomo z nostalgijo čez nekaj časa spominjali tega blaženega miru v naravi in duši, dni in tednov, ko smo se srečevali sami s sabo v sebi, ko bomo spet v vsakodnevnem vrvenju obveznosti lovili kot mačka svoj rep.
Nekaj usmerja našo pozornost stran od ptičjega petja, stran od sebe. To je mnoštvo hitrih instant novic, ki so skozi številne medijske kanale na dosegu naše prste blazinice. To nas včasih bega, dela negotove, ustvarja družbene napetosti. Kaj storiti? Bertold Brecht je nekoč zavpil: Knjiga je »orožje«, vzemi jo v roke! Vzemimo knjigo in naj bo naše orodje za medijsko resnico. Branje leposlovja, pesmi in strokovnih knjig, zahteva izolacijo, odmik od zunanjega sveta. Ta pogoj pa je v stanju izolacije že ustvarjen. Naša podzavest se izraža skozi simbole besed. Lahko nas zavaruje pred instant in površinskimi informacijami, za katere ne obstaja splošno soglasje, vendar so manipulatorji za njih življenjsko zainteresirani. Z njimi vplivajo na prepričanja, stališča in vedenje prestrašenih, zbeganih tesnobnih posameznikov in jih z namenom umerjajo v željeni smeri. Pri tem uporabljajo simbolična sredstva v psihosocialnih pogojih sedanjih izrednih razmer. Zato se opremimo z besednim zakladom, ki je v leposlovju, v pesmih in knjigah. Berimo tudi skupaj, v krogu družine, berimo tudi pravljice, tudi za odrasle, pripovedujmo zgodbe. Naj bo to naša avtobiblioterapija v času krize.
Zato zapišem naslednja priporočila za posameznikovo ravnanje v tem kriznem času:
- Vsak človek si želi čim več ugodja, da sprosti napetost. Toda, temeljno vprašanje je, kako uravnavati dosedanje užitke, da ugodje v pogojih samo-izolacije ne postane brezdelje, v katerem nastaja prostor za nemoč, razočaranja in zlobo. Od brezdelja do tesnobe, ki generira frustracije in konflikte pa je manj kot korak. Beseda izrečena ne vrne se nobena, zato preden spustimo besedo v medmrežje, odložimo za trenutek telefon, tipkovnico, se sprehodimo, telovadimo, preusmerimo misli in potem se vrnemo in pošljemo našo misel v svet. Čustveno vznemirljivo, zlasti jezno in škodoželjno komentiranje po medmrežnih kanalih generira pritajeno čustvo in akumulira jezo. V njej se potem zgostijo vsa nakopičena negativna čustva (sovraštvo pritajeni bes, žalost…) Vse to pelje v tesnobe, distrese in depresiranja, na kolektivni ravni pa generira skupinske in družbene konflikte.
- Rešitev je v odmiku iz zone udobja v gibanje, posamično aktivno gibanje v naravi (hoja, zmeren tek), telovadba, joga v zavetju doma svojimi bližnjimi. To nas zavaruje pred tesnobo, depresiranjem, distresom in nas naredi usmerjeno pozorne in manj čustveno občutljive na mnoštvo informacij v stanju izolacije in samo-izolacije ter omejenega gibanja.
- Vaje za usmerjanje pozornosti (sad uku križanke, razne mentalne skupinske vaje, čuječnost…),
- Vaje za sproščanje (dihalne vaje, meditacija, joga, samohipnoza…)
- Kritično zajemanje informacij, ki poročajo o dejstvih na televiziji radiju (internetne informacije so problem, ker so hitre in površinske, zmedejo pozornost in ustvarjajo negativne sugestije, ki obidejo zavestni kritični faktor in se zasidrajo v negativna prepričanja na nivoju podzavesti).
- Dvomimo v verodostojnost informacij z veliko čustvenimi besedami, ali trditvami, ki obtožujejo zapovedujejo ali prepovedujejo. Med slednjimi bodimo pozorni zlasti na alarmantne novice in manipulacije z alarmantnimi statističnimi podatki.
- Ohranjajmo in krepimo smisel za humor, pripovedujmo si dobronamerne šale, ki spodbujajo dobro voljo in nas nasmejijo.
Vse dobro iz mojega delčka sveta. Ostanimo zdravi!
