Milton Erickson, starosta moderne hipnoterapije in Mozart človeške komunikacije, je nekoč izrekel znamenito misel: “Hipnoze ne uporabljamo zato, da bi zdravili, temveč, da bi razvijali ugodno vdušje za učenje. “ (M. Erickson, “v”Mozart človeške komunikacije (2022), M. Možina). Moje dosedanje življenje je pretežno prežeto z učenjem, z učenjem v transu.

Na tem mestu začenjam obširni blog odlomkov iz moje bodoče prav posebne knjige, ki bo napisana v “hipnotičnem” jeziku, s prav posebnimi jezikovnimi vzorci. Njen delovni naslov je UČITELJ NAJ BO. Vabljeni k branju.

»Samo čepi v knjigah, le kaj bo iz njega!« Tako so rekli za njega, Beneka. On prebere vse, kar mu pride pod roke. Prebral je celo šolsko knjižnico, sproti prebira 7 D in Večer, pa še ni dopolnil 10 let.  Učitelj naj bo! je  knjiga mojih najglobljih doživljajskih zapisov, ki vznikajo iz moje podzavesti.  Moj spomin se dotakne mojega zgodnjega obdobja branja, na oranžni nadstropni postelji, v družinski hiši v Gorišnici. Na tem varnem kraju, umaknjen vase, sem prebral celotno Zlato ptico v osnovnošolski šolski knjižnici, v OŠ v Gorišnici. Zlata Ptica me je ponesla na krila svobode, v višine, od katerih se mi ni zavrtelo. V meni je odzvanjal glas: učitelj naj bo, tako kot glas moje tete Slave, učiteljice z dušo matematika, s srcem pravičnice in disciplinsko  strukturo poveljnice: »Beno, vse ti lahko vzamejo, samo glave ti ne morejo odviti.«

Bogastvo, ki ga dobimo z branjem, ni samo besedni zaklad, je nekaj, kar tke nevidno mrežo, pajčolan naših misli, nekaj, kar s časom in z leti individuacije  skozi proces razvoja mišljenja in razumevanj postane tako zrelo, tako lahko dojemljivo, da v primernem trenutku to preneseš drugim, kot zdravo kal, iz katere vznikne nova zel vedoželjnosti, na katerega se nalepi znanje.

Tako sem po zaključeni osnovni šoli odšel na Pedagoško Gimnazijo na Ptuj.  Pedagogika in učiteljevanje je v naših, balažovih genih. Obe teti Slava in Ivanka, rečemo Hana, obe mamini sestri sta bili učiteljici, moja mamam pa je rada brala. Ljubezen do branja je dobila od svojega očeta. Pripovedovala mi je, kako je brala na paši in z baterijo pod odejo.

Tako sem sem v zgodnjih gimnazijskih letih usmeril svojo pozornost v učiteljevanje v  pedagoški poklic, ki je moral počakati na klic poklicanosti. Zdaj vem, da se je vse to dogajalo na podzavestnem nivoju.  Potem sem nadaljevanj s poučevanjem v vojski JLA. Sam se se odločil, da vojaški rok odslužim v Šoli rezervnih oficirjev v Bileći. Najprej sem sem pridobil osnova vojaška znanja in veščine v elitni vojaški šoli v šestmesečnem obdobju. Nato sem postal častnik, ki je bil učitelj starejšim vojakom v Petrinji pri Sisku, naslednjo polovico vojaškega roka. Prvi stik s poučevanjem je bila tudi preskušnja samozavesti, javnega nastopanja, to je bila mala  šola mojega življenja, še preden sem zakorakal na fakulteto. Veščinskost v učiteljevanju je še zmeraj gonilo mojega pedagoškega procesa.

Vsak stik učitelja z učencem je odgovorno dejanje. Učitelj mora  ustvarjati dober stik in zaupanje na osnovi učiteljeve avtoritete, ki pa ne sme biti ustvarjena ta tak način, da se kaže kot njegova vzvišenost. Avtoriteto  pa uspešno vzpostavi le, če se med stik in zaupanje vgradi postavljanje meje sebi in drugemu ter vzajemen človeški odnos.  Uspešen učitelj naj bi vložil v svoje predavanje poleg osebne energije tudi komunikacijsko dinamiko, namesto, da se kot pijan plota drži učnega načrta. Izkušeni učitelji premalokrat svoje izkušnje pretakajo v prakso v smislu, da prisluhnejo idejam, predlogom in ustvarjalnosti učencev.

Duckworthova je med svojimi intervjuvanci našla zanimiv vzorec, ki ga je imenovala zgled predanosti. To je bila oseba v življenju posameznika, ki ga je v pravem času in na pravi način spodbudila k temu, da si je postavil višje cilje in  mu ponudila podporo in zaupanje, ki jo je nujno potreboval. Tudi sam sem imel takega vzornika.

Med branjem na nadstropni postelji oranžne barve, v varnem kotičku zgoraj tik pod stropom, sem se lahko potopil v svoje sanje, v  sanje o gusarjih, o otoku zakladov, o Svarunu pod svobodnim soncem, o mnogih junakih, ki so mi bili vzor, junakih in junakinjah, ki so tiho ždeli v meni in čakali, da se  prebudijo v določenem času, prostoru in trenutku. Interes za učenje je bil najprej interes za branje, ki ga je poganjala silna energija po neznanem, neodkritem, še neobdelanem. Junaki iz knjig, od gusarjev, Svarunov in drugih, so kmalu postali simbolični junaki iz partizanskih filmov Valterja, ki je branil Sarajevo, Tihi, Prle iz Odpisanih, Dimnejčar iz Kapelskih Kresovov in mnogi drugi…Vse te simbolne junake  sem prelevil v izrezane podobe in z njimi ustvarjal bitke, bojna polja, njihove  in moje varne prostore. V časopisu Večer je namreč tedensko izhajala serija partizanskih bitk, na primer tista v Jelenovem žlebu. Ilustracije so bile odlične, podobno, kot moj interes, da sem s škarjicami za striženje nohtov  skrbno in natančno izrezoval junake, njihovo orožje in opremo in jih potem postavljal na pokrajino, ki sem  jo ostvaril iz zmečkanega  papirja. Ob  koncu leta med Božičem in svečnico, sem uporabil kar kamne in mah od jaslic. Moja domišljija in svoboda ustvarjanja sta bili neomajni in brezmejni, usmerjeni v odprto, stvarno, praktično,  resnično. Branje je generiralo moj interes za pisanje. Besede so tekle kot namazane, besedni zaklad je bil tako velik, kot tisti resnični  v knjigi o Robinskonu Crosuju. Ta silni zaklad besed v  obdobju osnovne šole je ustvarjal  nenavadno kreativne spise in posledica je bila prva pohvala, ki se je spomnim, pohvala moje učiteljice Pavle Vinko.

Pavla je bila v drugem razredu zaslužna, da me starši niso poslali v posebno šolo, danes bi temu rekli šola s prilagojenim programom. Razlog takšnemu razmišljanju staršev  je bil v moji nenadejani molčečnosti v šoli in jecljanju. Kako zanimivo, v šoli sem se zapiral  vase, bila mi je tuj svet, čeprav sem  rad srkal zgodbe, zlasti učitelja in nekdanjega partizana Dušana Čokla, ki je mi je za zmeraj vlil  ljubezen do zgodovine. Molčal sem vse do fakultete in bil zgovoren v pisani besedi. Danes, težko verjamete drage prijateljice in prijatelji in tudi študentje, ki me bolje poznate, kajneda? Pavla je bila nenavadna učiteljica, ki je z mamo pela v cerkvenem zboru na koru in jo je prepričala, da je Benek vendarle brihten poba, da naj gre v gimnazijo. Tako se je zgodilo, da sem po neuspešnem izboru za Srednjo vojaško šolo Franca Rozmana Staneta v Ljubljani  pristal v Pedagoški gimnaziji na Ptuju.

Kakorkoli, ugotavljam,  da mi interes za učenje ni bil položen v zibelko. Ustvaril sem ga in gojil, kot pobeg v varen prostor, vsled ne ravno harmoničnega odnosa med materjo in očetom. V branju in učenju sem našel svoj varen prostor pred družinskim nasiljem. Mnogi znanci in prijatelji, ki so poznali starša so se spraševali, kako za božjo voljo je Benek prišel tako daleč, celo do doktorata, ko pa je bilm tako tiho, tako ubogi otrok, tako prestrašen? No, zdaj pri svojih 57 letih vem, da je bila v igri moja predanost, predanost v vsej svoji paleti lastnosti, o katerih govori Angela Duckworth v svoji knjigi Predanost: moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu.

Moja couchinja  po metodi readinga Ana, me je ne eni od seans presenetia s stavkom: »Beno, ti si tako analitično natančen!« Presenečen sem, ker učinkovito je raytopila  moje negativno prepričanje, ki so mi ga vsadili drugi v otroških letih, da sem raztresen hektičen, konfuzen, kot nekakšen filozof. V tem konteksu je zanimivo pogledati, kaj pravi znanost o filozofskem  zanosu misli.  Ko so Demokrita  enega najizvirnejših starogrških mislecev videvali, kako  kako cele dneve sedi, ves zatopljen v svoje misli, so sklepali, da je njegovo vedenje nenaravno, da je gotovo bolan. Naj ne zveni narcistično, ampak sledi vmesna primerjava: ko sem iz Ljubljane vsak vikend nosil v potovalki kupe knjig od Ljubljane do Gorišice in nazaj, sem bil za domače gotovo bolan in so rekli, da se mi bo zmešalo, ker toliko berem. Pa verjamem, da niso vedeli za zgodbo o Demokritu. No zaskrbljeni možje so v strahu pred Demokritovim zdravjem poklicali na pomoč velikega zdravnika Hipokrata, da bi ugotovil težave velikega modreca. Hipokrat je pomiril zaskrbljeno ljudstvo, da je njihov filozof popolnoma zdrav in pri pameti, le zatopljen je bil v zanos svojih misli. Zato pa so ostali ohranjeni fragmenti njegovega zanosnega razmišljanja:

»Božansko je razmišljati  o nečem lepem in o nečem novem.« Sreča se ne skriva v moči ali denarju, najdemo jo v pravičnosti in mnogostranskosti.« » Raje bi odkril en pravi vzrok kot zavladal perzijskemu kraljestvu.«

Tudi mojo misel v toku je takrat vodil interes za učenje, ki mi je bilo v veliko veselje. Moj globoki spomin pa utrne povsem nenavaden dogodek, po katerem sem  interes za učenje okronal še z vztrajnostjo. Bilo je nekega lepega sončnega popoldneva. Obiskoval sem 5. razred osnovne šole v Gorišnici. Pred velikimi pomičnimi vrati na travi pred dnevno sobo sem se  učil predmet Spoznavanje narave in družbe. Sončni žarki so vztrajno preskušali mojo vztrajnost. Moje  misli so vse pogosteje odplavale v sanjarjenje. V dvignjenem pogledu, ki ga je mestoma slepilo popoldansko sonce nenadoma zagledam postavnega visokega možakarja. Bil je Božo, prvi resnični partizan, ki sem ga spoznal v svojem življenju. Črnogorec, poročen s Slovenko, sestro mamine prijateljice zobozdravnice Bebe. V Božotovih pripovedih sem že prej prepoznal junaka iz partizanskih filmov. Pripovedoval je mirno, jasno,  z mehkim pogledom, vsaka njegova beseda je bila tehtna. V trenutku med učenjem me je pogledal vedro, se nasmejal in rekel.« Bravo Beno, bravo, ker se učiš, veš z učenjem boš še daleč prišel.« Njegove besede so  bile močne hipnotične sugestije.  Podzavest jih je sprejela kot dobra, nemarna prepričanja. Spremljale so me skozi gimnazijo, tudi fakulteto, ko je bila na preizkušnji moja vztrajnost med učenjem. To kar vem, razumem in čutim danes, ko že dolgo  Božota ni več med nami je spoznanje, da je bil pravičen partizan, mož besede in dejanja, da mi je  želel dobro v prisrčni spodbudi modreca z življenjskimi, tudi bridkimi izkušnjami. Partizan Božo se je v mojem življenju pojavil še enkrat. Srečal sem ga zadnjič. Obiskal me je v Bileći, ko sem si med šolanjem v Šoli za rezerven častnike pehote zlomil nogo in bil hospitaliziran v Vojaško bolnišnico v Meljine, v Črni gori. Obiskal me je povsem nepričakovano. Pripotoval je z avtobusom iz Titograda. Na hodniku vojaške  bolnice je nenadejano srečal  partizanskega kolega primarija in kirurga. To srečanje je bilo usodno za mojo večkrat zlomljeno nogo in za ozdravitev. Operacijo na nogi mi je izvedel izkušeni partizanski zdravnik in me rešil skoraj gotovega šepanja, zaradi tveganja krajše noge po operaciji. Operacija je  uspela  tako dobro, da sem lahko leto kasneje že tekel in mnogo let kasneje postal celo maratonec in vztrajen tekač.

SE NADALJUJE