admin.i
»Mi bi radi, da bi se več učil« ali »Mi bi radi, da bi se rad učil«
P. Watsclawick
Svojim ciljem predani učitelj je v poučevanju kompetenten na tistem strokovnem področju, ki ga poučuje s srcem. Kompetenca učitelja pomeni njegovo učinkovitost v različnih okoljih, predvsem na poklicnem. Kompetenten učitelj ima razvite osebne, medosebne in socialne kompetence. Socialne kompetence se nanašajo na sposobnost posameznika, kako lahko vzpostavlja, vzdržuje in vodi odnose z drugimi ljudmi v različnih okoljih (zasebnem ali poklicem življenju) Le- te so: komunikacija, timsko delo, jezikovne spretnosti, zavedanje drugih kultur in tradicij ter njihovo spoštovanje, aktivno državljanstvo (U. Rozman 2006, Kačič, 2017:10).
Kompetence so lahko tudi papirnati tiger, hladna pravila, če jih učitelj ne poveže in zlije z osebni žarom, da med puučevanjem uživa, kot učitelj. Podobno naj bi veljalo za vzgojitelja. Vzgojitelj ni oseba, ki ne mara otrok ali celo ljudi (sociopat). Mladim bodočim študentkam, bodočim vzgojiteljicam pogosto rečem, da morajo v svoji vztrajnosti tekom učenja na fakulteti najdi svojo poklicanost za vzgojitelja predšolskih otrok. Zakaj? Odgovor najdemo v izvrstnem delu Zapis duše, jungovskega analista in psihologa. Nekje globoko v sebi smo žrtve akademske, znanstvene in celo terapevtske psihologije, katere paradigme nezadostno upoštevajo in se premalo ukvarjajo z občutkom poklicanosti, tisto bistveno skrivnostjo v srcu vsakega človeka človeškega življenja. Poklicanost, usoda, značaj in prirojena podoba, skupaj tvorijo teorijo želoda, ki predpostavlja, da je vsak človek enkraten in da ta enkratnost hoče biti živeta in navzoča, še preden zaživi. Teorija želoda temelji na podmeni, da se vsako življenje oblikuje po osebni podobi, ki ga kliče k njegovi usodi, prav ogromen hrast zraste iz drobnega želoda, v katerem se skriva njegova usoda. Podaja osvobujoče videnje otroških težav in se navdihujoče loteva tem, kot so usoda in fatalizem, značaj in vpliv družine, predvsem pa poklicanost tista nevidna skrivnost v jedru slehernega življenja. Potrebujemo svež pogled na pomen svojega življenja (…). (J. Hilman, 2010).
Le-ta se bo najbolj izrazila med prvo prakso v vrtcu ali učiteljici v razredu pri hospitaciji. Velja pa eno samo pravilo, katerih so nas učile že babice. Nikoli ne smemo otroku reči: » Takšen si, kot tvoj oče ali mama! ali Glej kakšen si!« Lenuh! Zguba! in podobno. Raje uporabimo blažjo obliko: »Danes si ravnal dobro, vem pa, da tega, kar si storil nikoli več ne boš storil, drugače pa si dober in marljiv! Namesto, da udarjamo z besedami, raje ljubimo in uporabljamo ljubeče besede.« (Ian Ian, 1968) Besede imajo podzavestno moč, so jezik, s katerimi se izraža naša podzavest. Izrečene v obliki negativnih sugestivnih misli in stavkov imajo daljnoročne negativne posledice na psihično zdravje in voljo naših otrok do dela in smisla življenja. Vsako učiteljevo opozorilo naj se sliši tako, da bo otrok prepričan, da o njem kot učitelj in avtoriteta mislim najboljše, da je njegova napaka bila slučajna. Razum in srce učitelja namesto zastraševanja ustvarjata pri otroku interes za učenje in ga usmerjata k srčnim in razumnim ciljem.
Kompetenten učitelj je psihološko moder učitelj poudarja Duckworthova in nadaljuje, da so psihološko modri učitelji tisti, ki pri otrocih spodbujajo sposobnosti in zmožnosti, obenem pa njihovo dobro počutje, zavzetost in njihovo upanje za prihodnost. (A. Duckworth, 2018:265)
Sposobnosti in zmožnosti so občutljivo področje stika odnosa in zaupanja ali nezaupanja med učiteljem in učencem. V preteklih obdobjih je bila negativna sugestija: Ti ne znaš ali ti nisi sposoben pogosto slišana v šolah na različnih nivojih. Spomnim se, da se je kot eho večkrat oglašala v mojem avditivnem spominu in v njem odmevala. Vendar me začuda ni omajala v moji predanosti učenju. Najprej sem neomajno zrl v nebo, na katerem ni bilo nobene meglice, niti oblačka, le letala, tista enomotorna, ki so neumorno v natančno določenih časovnih terminih vzletala iz letališča Moškanjci. Zato sem hotel postati pilot, nato poklicni vojak, kar sem kratko obdobje tudi postal, vendar je moja poklicanost hotela, da sem postal učitelj. Doktorantka družinske psihoterapije, tudi moja magistrantka Ines Kačič, je leta 2017 raziskovala Socialne veščine vzgojiteljic v vrtcih v Sloveniji. V živem stiku je anketirala 66 vzgojiteljic v devetih slovenskih regijah v različnih vrtcih. Ugotovila je, da intervjuvani vzgojitelji v veliki meri izražajo naslednje socialne veščine: empatija, dobra komunikacija in govor, iznajdljivost, inovativnost, poglobljeno opazovanje otrok, učenje in motiviranje otrok skozi glasbeno dejavnost, urejenost in doslednost pri vzgoji. Z Ines sva intervjuje zasnovala na Diltsovem modelu modeliranja spretnosti in sposobnosti. Model, ki temelji na spoznanjih nevrolingvističnega programiranja (NLP) predpostavlja, da ima sleherni posameznik notranje vire za spremembe v življenju. Spretnosti in sposobnosti so stanja in strategije, kako nekaj počnem v življenju (R. Dilts, 2015). Socialne veščine predstavlja sposobnost prepoznavanja različnih možnosti dojemanja in odzivanja, pa tudi možnosti izbire med njimi v okviru različnih situacij (I. Kačič, 2017). V praksi pomenijo sposobnost biti empatičen, sodelovalen, poslušati, slišati, se dogovarjati (Rozman 2006). Socialne veščine so potemtakem socialne spretnosti in sposobnosti posameznika, s katerimi se odziva na socialno okolje, ki ga obdaja. To so ljudje, s katerimi sodeluje in odnos do samega sebi. Raziskave o socialnih veščinah otrok v osemdesetih letih 20. stoletja so pokazale, da je tovrstni način s pomočjo intervjuvanja notranje strukture socialne veščine (modeliranja) in svetovalnega dela enako učinkovit kot drugi sociometrični in vedenjski psihološki modeli (Gresham in Nagle, 1980). Sposoben učitelj je socialno vešč učitelj, ki nenehno dela na sebi in je komunikacijsko, čustveno in vedenjsko fleksibilen do okolice v kateri živi in dela.
SE NADALJUJE, VIRI SLEDIJO
